Zakaj plačujemo za to, da smo žalostni? Filmi, kot sta "Hachiko" iz leta 2009 ali "Titanic" iz leta 1997, nas spravijo v jok. To ni paradoks, ampak kemija možganov. Išče...
Zakaj plačujemo za to, da smo žalostni? Filmi, kot sta "Hachiko" iz leta 2009 ali "Titanic" iz leta 1997, nas spravijo v jok. To ni paradoks, ampak kemija možganov. Išče čustveno sprostitev skozi kompleksne reakcije. Vpletena sta dopamin in oksitocin. Nevroznanstvenik Paul Zak, ki preučuje "hormon zaupanja", je pokazal, da žalostni prizori, kot so tisti v filmu "Zelena milja" iz leta 1999, zvišajo raven oksitocina. Ta "hormon objemanja" krepi empatijo, dopamin pa nato zagotavlja nagrado. Možgani empatijo do bolečine drugega dojemajo kot pomemben trening. Ko vidimo trpljenje, kot je bilo pri Jacku Dawsonu v ledenih vodah Atlantika, možgani sprostijo oksitocin. To okrepi empatijo in povezanost, posledično olajšanje pa sproži val dopamina, ki nas nagradi. To ni mazohizem, temveč evolucijski mehanizem. Sočutje z bolečino drugih krepi družbene vezi in nas pripravlja na stres v resničnem življenju. Študija iz leta 2012, objavljena v reviji "Emotion" na Univerzi v Ohiu, je pokazala, da žalostne zgodbe povečujejo altruizem udeležencev. Ko torej gledate serijo "Zvezek" iz leta 2004 in jokate, vaše telo proizvaja "koktajl" oksitocina in dopamina. Zaradi tega niste le žalostni, ampak tudi bolj empatični, močnejši in bolj človeški. Ne bodite sramežljivi pri gledanju žalostnih zgodb; to je dobro za vas!
Select how you want to watch this video
